Sedim v udobnem sedežu in poslušam brnenje letalskih motorjev. Drevesa ob letališki stezi švigajo mimo, ko zrem(o) skozi okence. Le nekaj sekund pospeševanja in že smo v zraku. Tako se je pričel dolgo pričakovan izlet v Manchester. Izlet, na katerega sem se odpravil, da bi videl največji angleški (najbolj drzni bi morda dejali celo – svetovni) nogometni derbi, ki pa je ponudil še veliko več, kot ‘samo’ ogled tekme med Manchester Unitedom in Livepoolom.
DAN 1:
Štirje skorajda popolni neznanci (Simon ‘Seeke’ Novosel, Lenart Papež, Tilen Bržan in jaz), smo tako sedeli v isti vrsti na EasyJet-ovem letalu le nekaj minut po tem, ko smo se prvič videli. Naš redkobesedni pogovor na letalu so sestavljale večinoma le napovedi glede prihajajoče tekme, saj smo tedaj imeli samo eno skupno točko â?? ljubezen do istega kluba. Vendar ne za dolgo.
Približno dvournemu letu je sledila petinštirideset minutna vožnja z vlakom, ki nas je od letališča Stansted, kjer smo pristali, pripeljal v sam center Londona. Na postaji v Londonu smo si privoščili prvi ‘angleški’ obrok, hkrati pa tudi prvi ‘angleški’ šok. Pri enem izmed mnogih ponudnikov hitre hrane na železniški postaji si je namreč vsak naročil burrito, za katerega pa smo po kosu plačali kar 8 funtov, kar znese celo nekaj več, kot 11 EUR! K sreči smo lahko to razburjenje kmalu ohladili s prvim hladnim angleškim pivom Foster’s, ki smo ga v bližnjem ‘marketu’ po zelo razumljivi ceni kupili seveda dovolj tudi za dve in pol urno vožnjo z vlakom do Manchestra. Na tej točki je potrebno tudi dodati, da so bile naše možnosti, da se izgubimo (kljub, za naše razmere ogromnim železniškim postajam), zmanjšane na minimum, za kar se gre zahvaliti predvsem dobri vnaprejšnji organizaciji poti, v režiji našega neuradnega vodje (predvsem, ker je bil med nami najstarejši, je pa imelo tudi dejstvo, da to ni bil njegov prvi tovrsten izlet morda kaj pri temu), Simona Novosela in predsednika fancluba, Roka Sajeta.
Slednji nas je kljub pozni uri (mislim,da je bilo okoli 23:00 po njihovem času) pričakal na železniški postaji v Manchestru, od koder nas je povedel na pet minutno hojo do hostla, v severnem delu mestnega jedra, ki naj bi bil znan kot ‘boemska soseska’ (tako je vsaj pisalo na listu, zalepljenemu na steni hostla), ter po svojem nočnem življenju. Kakor hitro smo odložili prtljago v sobi, smo se seveda odločili nočno življenje tudi preizkusiti, kar pa ni tako enostavno. V določene klube te namreč očitno ne spustijo, če nimaš dovolj elegantne obutve (beri: če nimaš obutih čevljev, oziroma če imaš obute teniske). Tako se je moralo 5 slovenskih fantov v športnih copatih zadovoljiti z obiskom puba. Kar pa niti ni bilo tako slabo â?? ‘old school rap’ glasba, ledeno hladni Becksi (čeprav približno 6â?Ź po kosu, pa vseeno) v rokah in vedno bolj prijetna, ter vedno manj neznana družba; večer se je izkazal za prijetnega, ter je bil popoln uvod v izlet na otoških tleh.
DAN 2:
Sobota, 26.09.2015, dan tekme. Ko sem pred izletom razmišljal o tem dnevu, sem bil prepričan, da me bo od pričakovanja tekme razneslo, da bom komaj zdržal do sedemnajstih in trideset minut, ko bom lahko na tribunah Old Trafforda vzklikal United!, vendar temu sploh ni bilo tako. Zajtrk (beri: napol suh toast kruh, bolj kot ne plastično marmelado in vodeno instant kavo) v hostlu smo zmetali vase in se odpravili po centru Manchestra, kot da bi bil samo še en navaden dan. Tudi po samem centru mesta ni nič nakazovalo, da se bo popoldne odvila tako pomembna tekma, le nekaj ljudi je hodilo po ulicah v rdečih Unitedovih dresih.
Peš smo se odpravili do Rokovega stanovanja (seveda ne brez obvezne opreme â?? piva), kjer smo v družbi njegove punce, Jane in še enega navijača, Roka posedeli, pogledali tekmo med Evertonom in Chelseajem, ter zapravili ravno dovolj časa, da smo se lahko s tramvajem odpravili proti stadionu.
Kar naenkrat so se v trebuhu pojavili ‘metuljčki’ in v zraku se je čutilo, da se nekaj pripravlja, ko smo se bližali slovitemu Old Traffordu. Že ko smo po hodili od postaje proti stadionu, me je prevzel izjemen občutek, saj se je zdelo, kot da vsi, ki smo marširali proti teatru sanj (bilo nas je več sto) dihamo in kot eno. Neverjetno.
V bližini stadiona si na to, da bi uspeli priti v sloviti Bishop pub niti nismo smeli upati pomisliti, saj je bila čakalna vrsta za vstop vanj dolga vsaj kakšen kilometer (verjetno malo pretiravam). Smo pa zato uspeli priti v Trafford pub, ki me ni nič manj navdušil. V gneči si lahko komajda dihal, kaj šele se premikal, ter si morda naročil in spil še kakšno pivo. Seveda je bilo vzklikanje različnih ‘chantov’, ki so izvirali z druge strani puba obvezno, najbolj pa me je presenetilo dejstvo, da se ti je celo navijač najbolj agresivnega in zastrašujočega izgleda opravičil (Sorry mate!), če se je le malo obregnil ob tvoje rame.
Kaj kmalu pa je le prišel čas, da se odpravimo na prizorišče tekme, na Old Trafford. Pri stadionu se je naša mala skupinica razpršila in vsak se je odpravil do svojih sedežev. Sam sem sedel na Sir Alex Ferguson Stand-u, na najvišji tribuni, kar pa me ni niti najmanj motilo, ko sem se povzpel po stopnicah na tribuno in se je pred mano razprostrlo ‘gledališče sanj’. In res je bilo kot v sanjah. Enostavno nisem mogel verjeti svojim očem, saj je bil to daleč največji stadion, na katerem sem kadarkoli stal, poleg tega pa sem se počasi začel zavedati, da je to tisti stadion, ki ga že od kadar pomnim, vsaka dva tedna spremljam preko televizijskega, ali pa računalniškega ekrana. In občutek, da sem dejansko sedaj stal na tem istem objektu, le nekaj minut pred tekmo, je bil res nepopisen. A to je bil le začetek. Zares se je začelo namreč šele, ko so na zelenico prikorakali nogometaši obeh ekip, kajti takrat se je vršanje po celem stadionu spremenilo v kričanje in navijanje. Naznanitev Liverpoolovih nogometašev je spremljalo tradicionalno ‘buu-janje’, naznanitev domačih, pa seveda glasni vzkliki odobravanja. In nobeno presenečenje ni bilo, da je na tribunah bilo največ zadovoljstva, ko je napovedovalec kot zadnjega predstavil Davida De Geo, ki je le dan prej končno podaljšal pogodbo z Manchester Unitedom, kar so navijači seveda znali ceniti.
Med samo tekmo je bilo vzdušje izjemno. Prvih petnajst minut smo vzklikali ob praktično vsakem dotiku domačih igralcev z žogo, nato pa se je navijanje umirilo, kar je odražalo ne preveč dobro in atraktivno igro. V drugem polčasu, ki ga je z vstopom takoj popestril Ashley Young, pa se navijanje ni več ustavilo. Ĺ e posebej ne po tem, ko je prišel trenutek, ki smo ga vsi čakali â?? zadetek Uniteda. Podaja Mate na rob kazenskega prostora in popoln občutek Blinda pri strelu â?? poezija. Na tribunah pa norišnica. Nepopisno veselje, ki sem ga tudi sam lahko izrazil le s kričanjem na ves glas. Ni dolgo trajalo in navijači smo lahko ponovili vajo; zadetek Herrere z enajstmetrovke. Nato pa je sledil šok. Odbito žogo je Benteke s škarjicami poslal za hrbet De Gee, reakcije s tribun pa praktično ni bilo. Sledilo je nekaj živčnih minut, ki pa jih je s trenutkom genialnosti prekinil Martial in spet smo se lahko drli in zmagovito vzklikali. To je bil res popoln način za zaključek takega derbija. Odličnega vzdušja pa še kar ni bilo konec; ko smo se spustili po stopnicah in se odpravili ob stadionu proti njegovi sprednji strani, sem se znašel sredi še enega neverjetnega prizora. Kamor sem se ozrl, sem lahko videl le množico, navijače, vsi pa s(m)o v en glas vzklikali chante. V tistem trenutku ni bila pomembna služba, niso bili pomembni osebni problemi, niso bili pomembni otroci doma, avtomobil na popravilu, pomembna je bila samo zmaga nad enim od največjih rivalov in vsi smo bili trdno odločeni, da to tudi na ves glas pokažemo.
Začuda, pa je vse skupaj hitro potihnilo. Ko smo stali na postaji, čakajoč na vlak, je bilo še slišati kakšnega navijača, čim pa smo vstopili na vlak do centra, pa so tudi zadnji vzkliki potihnili, ljudje v dresih in trenirkah Manchester Uniteda pa so se med seboj pogovarjali, kot da bi bil le vsak navaden dan, ter kot da njihova ekipa ne bi ravnokar premagala Liverpoola.
Timo